V Mestnem muzeju Ljubljana je danes potekala predstavitev najnovejše knjižne izdaje Znanstvene založbe Filozofske fakultete z naslovom Zgodovina Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pri njenem nastanku so sodelovali dr. Dušan Nečak, dr. Tone Smolej, dr. Kornelija Ajlec, dr. Peter Mikša in mag. Barbara Šatej, torej štirje zgodovinarji in literarni zgodovinar, kar se kaže tudi v pluralnem metodološkem pristopu k naslovni tematiki. Vsebina knjige, ki je zasnovana kronološko-deskriptivno in je nastajala v letu, ko je Filozofska fakulteta in z njo Univerza v Ljubljani praznovala 100-letnico, prinaša veliko novega, kar so avtorji odkrili v še neobdelanih arhivskih virih.

Dogodek je povezoval dekan Filozofske fakultete dr. Roman Kuhar, ki je v uvodnih mislih k monografiji zapisal, da ta »ne predstavlja konca popisovanja zgodovine naše fakultete, pač pa njegov začetek«. Prvo iztočnico za pogovor je ponudil prof. Nečaku, ki se je v svojem prispevku v knjigi zazrl daleč v preteklost, v čas, ko so v Evropi nastajale prve univerze, in poskušal osvetliti nastanek ter razvoj študija humanističnih strok zunaj Slovenije. Dr. Nečak je povedal, da so avtorji in avtorici pri nastajanju knjige sledili metodi kritične analize virov. Izpostavil je, da je bil cilj tega projekta tudi ureditev obsežnega Arhiva Filozofske fakultete.

Profesor Tone Smolej, ki je v knjigi obdelal čas med letoma 1919 in 1971, je svoje poglavje podnaslovil Od fakultete profesorjev do fakultete študentov – tudi zato, ker študentskih gibanj in participacije študentov v senatu ter drugih telesih fakultete pred drugo svetovno vojno ni bilo. Dr. Smolej se je ustavil še ob prvem predavanju, ki ga je 3. decembra 1919 na novoustanovljeni ljubljanski univerzi imel Fran Ramovš (predaval je o zgodovini slovenskega jezika). Na vprašanje dr. Kuharja, kdo so bili prvi študenti na univerzi in zakaj so sploh prišli predavat dobri profesorji z dunajske univerze, je prof. Smolej pojasnil, da je bil – tudi zaradi prve svetovne vojne – marsikateri študent tudi starejši in ne ravno najbolje situiran, glede profesorskega kadra pa, da so številni teologi in gimnazijski profesorji na Dunaju izgubili službo zaradi rasne čistke prve avstrijske vlade.

Precej zapleteno nalogo sta imela zgodovinarja dr. Kornelija Ajlec in dr. Peter Mikša, ki sta se ukvarjala z zgodovino FF zadnjih petdeset let. Čeprav so jo sooblikovali številni, ki so še med nami, se nista odločila za metodo pogovora z njimi, temveč sta se oprla na zapisnike senata in drugih teles fakultete. Po besedah avtorjev sta bila pregled in preverjanje teh zapisov zelo dolgotrajna, projekt pa časovno omejen, zato je zmanjkalo časa za intervjuje s ključnimi osebnostmi. Čeprav monografija ne obsega popisa delovanja fakultete v obdobju aktualnega vodstva, pa sta dr. Ajlec in dr. Mikša prepričana, da njun prispevek predstavlja trden okvir za nadaljnje raziskovanje. Njuna primarna naloga je bila namreč obdelava arhivskega gradiva, ki obsega »tri sobe z na tisoče nametanih fasciklov«, s čimer se je poleg njiju pol leta ukvarjalo še osem študentov – in ustvarilo grob popis arhiva.

Dekanova naslednja iztočnica so bile zasedbe fakultete leta 1971, 1989 in 2011 – zanimalo ga je, kakšne so bile sorodnosti in razlike med njimi ter njihov učinek. Dr. Ajlec je pojasnila, da bi jim lahko nadeli tudi imena Zasedba, Bojkot in Osvoboditev. Po svoji kratkotrajnosti in dejstvu, da so študenti podprli profesorje, naj bi zelo odstopala zasedba iz leta ’89, ostali dve pa sta bili medijsko precej bolj odmevni, saj sta vzniknili tudi kot posledica globalnih in evropskih trendov (seveda s specifičnimi zahtevami za slovensko okolje). Sploh zasedba iz leta ’71 je imela daljnosežne posledice, tj. participacijo študentov pri upravljanju in krčenje avtonomije fakultete in univerze. Zadnja zasedba pa je po mnenju dr. Ajlec problematična zato, ker protestniki niso zaznali utripa študentskega telesa.

Pregled strokovnih služb Filozofske fakultete UL je prispevala mag. Barbara Šatej, ki se je uvodoma ustavila pri Znanstvenoraziskovalnem inštitutu FF kot ključni identifikacijski točki fakultete, ki predstavlja podporo celotnemu raziskovalnemu delu, to pa predstavlja vzporednico pedagoškemu delu. Pomemben del FF je kajpak tudi Osrednja humanistična knjižnica in z njo povezane polemike o prednostih in slabostih morebitne enotnosti OHK oz. njenega obstoja kot skupka oddelčnih knjižnic. Te polemike so bile morda najglasnejše leta 1961 ob selitvi fakultete v novo stavbo na Aškerčevi, z globalnim razvojem pa vedno znova vznikajo tudi nove, drugačne potrebe študentov in raziskovalcev, stalen je dotok novih virov, zato se trenutno kot največji izziv kaže potreba po skupnih prostorih. Barbara Šatej je še povedala, da so leta 1919 profesorji dobili ukaz, naj pridobijo knjižne fonde za svoje delo, kar se danes odraža v bogatih zasebnih knjižnih zbirkah pod okriljem OHK. No, nekaj jih je knjižnica dobila tudi podarjenih – denimo tisto od italijanskih oblasti med drugo svetovno vojno, ki pa so jo darovalci izkoristili predvsem za lastno promocijo.

Več preberite na povezavi do spletnega portala E-knjige Znanstvene založbe Filozofske fakultete, kjer je knjiga objavljena v odprtem dostopu: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/znanstvena-zalozba/catalog/book/184.