Čum v središču mesta – Sledi tradicije v oddaljenih uralskih kulturah

Razstava Čum v središču mesta – Sledi tradicije v oddaljenih uralskih kulturah prinaša vpogled v vsakdanjik številnih uralskih ljudstev: Nencev, Nganasanov, Encev, Hantijev, Udmurtov, Komi-Permjakov, Marijcev in Samijev. Uralsko jezikovno družino tvori skoraj dvajset jezikov, od katerih so v Evropi bolje poznani le trije: madžarščina, finščina in estonščina. Ti jeziki so bolje poznani predvsem zato, ker imajo njihovi govorci svoje lastne, neodvisne državne tvorbe. Ostala uralska ljudstva pa so precej slabše poznana. Na drugi strani je med madžarskimi raziskovalci (predvsem zaradi dejstva, da se med uralske jezike uvršča tudi madžarščina), že dolgo živa tradicija preučevanja teh manj znanih ljudstev: raziskovalci so se jim posvečali z jezikoslovnega, etnografskega, arheološkega in s številnih drugih vidikov.

Večina uralskih ljudstev živi tako v evropskem kot v azijskem delu Ruske federacije. Naselitveni prostor Samijev (nekdanje poimenovanje: Laponci) pa sega tudi na Švedsko, Norveško in Finsko. Z izjemo teh treh skandinavskih držav, kjer imajo status konstitutivnega avtohtonega naroda, imajo uralska ljudstva status manjšine, medtem ko so njihove skupnosti razmeroma majhne in štejejo od nekaj sto do sto tisoč pripadnikov. Njihovi jeziki sodijo med ogrožene, poleg tega pa se ta ljudstva že dolgo spopadajo z asimilacijskimi pritiski.

Osem ljudstev, ki so postavljena v središče te razstave, lahko razdelimo v dve glavni skupini. Enci, Nenci, Nganasani, Hantiji in Samiji živijo na severnem območju, v (sub)arktičnem podnebnem pasu, njihovo življenje so v preteklosti zaznamovali predvsem reja severnih jelenov, lov in ribolov. Živeli so v nomadskih skupinah, njihovo osnovno bivališče pa je bil z brezovim lubjem in kožuhi prekrit stožčast šotor, imenovan čum. Dandanes le še redki rejci severnih jelenov prebivajo v šotorih, saj se skupnosti več ne povezujejo v nomadske skupine, ampak prebivajo v vaseh in mestih. Še posebej v mestih se spomin na nekdanji način življenja deloma ohranja preko določenih vizualnih simbolnih reprezentacij. Udmurti, Komi-Permjaki in Marijci pa na drugi strani živijo v zmernem podnebnem pasu: njihov način življenja je bil od nekdaj neločljivo povezan s poljedelstvom. Njihove skupnosti v zadnjem stoletju niso doživele tako radikalnih socio-ekonomskih sprememb kot skupnosti arktičnega pasu (z izjemo selitve v mesta). Zaradi različnih zgodovinskih okoliščin ima ohranjanje dediščine pri teh ljudstvih popolnoma drugačen pomen.

Popotnik, ki obišče njihova naselja in domove ali je priča lokalnim praznovanjem in obhajanem posebnih priložnosti, bo naletel na raznovrstne sledi starih tradicij in običajev. Številni stari običaji so v teh skupnostih še vedno nadvse živi, po drugi strani pa je poznana tudi kreativna raba tradicij, npr. noše, sešite na tradicionalen način ob uporabi modernih materialov in kreativni rabi barv. Skozi fotografski objektiv bomo vstopali v kuhinje, kjer ob stari, masivni peči stoji moderni kombinirani tip hladilnika z zamrzovalnikom. Tradicionalna hrana se streže na pladnjih v moderni izvedbi. Na fotografijah bomo videli številne arhitekturne rešitve z oblikovnimi referencami na tradicionalni stožčasti šotor ali na mitološke like lokalnih skupnosti. Eden od načinov ohranjanja starih tradicij je tudi izdelava spominkov. Ti predmeti so okrašeni s tradicionalnimi motivi in vzorci, pogostokrat v poenostavljeni obliki. Naše fotografije pa nenazadnje kažejo tudi, kako se nekateri vzorci in motivi uporabljajo v okviru lokalne samouprave, kjer seveda opravljajo prvenstveno simbolno funkcijo.

Fotografije te razstave so bile posnete v okviru (jezikoslovnega in drugega) terenskega dela. Zaradi tega predstavljajo nekakšen »stranski produkt« našega osnovnega dela, saj nihče izmed nas ni poklicni fotograf. Pa vendarle, v okviru svojega dela smo imeli pogosto to srečo, da smo lahko prisostvovali tradicionalnim praznovanjem in nekaj časa prebili v domovih lokalnega prebivalstva. Fascinirani nad pripravo tradicionalnih jedi ali daritev za verski obred, izdelavo lesenih sani in nad mnogimi drugimi tradicionalnimi dogodki, nismo oklevali, temveč smo poprijeli za fotoaparat in z njim dokumentirali te bežne, dragocene trenutke.

Avtorji fotografij so:
Zsuzsa Duray (Inštitut za jezikoslovje – Nyelvtudományi Intézet, Budimpešta)
Beatrix Oszkó (Inštitut za jezikoslovje – Nyelvtudományi Intézet, Budimpešta)
Zsófia Schön (München)
Mária Sipos (Inštitut za jezikoslovje – Nyelvtudományi Intézet, Budimpešta)
Bogáta Timár (Univerza Eötvös Loránd, Budimpešta)
Zsuzsa Várnai (Inštitut za jezikoslovje – Nyelvtudományi Intézet, Budimpešta)