Pozorna pripovedovalka – sodobne poljske avtorice v slovenskih prevodih

Poljske avtorice do leta 1989

Dela literarnih ustvarjalk so postala pomembna sestavina poljskega literarnega ustvarjanja od srede druge polovice 19. stoletja naprej. Eliza Orzeszkowa in Maria Konopnicka sta v obdobju realizma zapustili kanonične romane o poljski družbi in vlogi ženske v sodobni in zgodovinski perspektivi. Za njuni naslednici lahko sredi prve polovice 20. stoletja veljata Zofia Nałkowska in Maria Dąbrowska, ki sta bili dejavni tudi v ženskih gibanjih in organizacijah. Veljajo za vodilna peresa poljske klasične književnosti med realizmom in modernizmom, s kritičnim pogledom na družbo in usodo ženske so postavile visoke standarde poljske elitne in obenem angažirane literature. Njihova dela, v katerih je pogosto v ospredju glavna junakinja, so odpirala nove poti psihološko poglobljeni poetiki realizma in postopoma uveljavljale modernistično dojemanje stvarnosti.

V poeziji med obema vojnama sta podobno vlogo odigrali Maria Pawlikowska-Jasnorzewska, ki je v intimnih pesniških miniaturah izražala individualno občutljivost ženske psihe, ter svetovljanska poliglotka Kazimiera Iłłakowiczówna s pesniškimi utrinki, razpoznavnimi po ritmu in melodioznosti. Na širšem družbenem ozadju tega obdobja pa je potekala retorika radikalnega feminizma (Irena Krzywicka, Maria Mrozowicz-Szczepkowska, Tadeusz Boy-Żeleński), ki je pognal svoje korenine že sredi 19. stoletja (z deklarirano feministko, pisateljico in pesnico Narcyzo Żmychowsko). Izbruh druge svetovne vojne je prekinil tradicijo feminizma kot meščanske ideologije in gibanja.

V desetletjih po drugi svetovni vojni je živahno predvojno feministično gibanje izgubilo polet. V ideologiji vzhodnoevropskih totalitarnih sistemov naj bi bila odpravljena vsakršna razlika med spoloma, kar je mdr. razglašala parola: »Ženske na traktorje«. Vendarle je tudi v teh razmerah ustvarjalnost književnic spet pomembno sooblikovala visoko literaturo, predvsem jo je bogatila izpoved novodobne izkušnje lirskega subjekta. Vsaka na svoj individualni način so jo izrazile predvsem pesnice Anna Świrszczyńska, Wisława Szymborska in Anna Kamieńska. V obdobju svinčenih let so odigrale tudi pomembno mentorsko vlogo mlajšim generacijam in se s svojo ustvarjalnostjo odzivale na bistvena vprašanja posameznika v družbeni stvarnosti do osemdesetih let. Takrat so se z nastopom delavskega gibanja Solidarnost že napovedovale globlje družbene spremembe, ki so ob koncu tega desetletja preobrazile poljsko družbo. V času vojnega stanja in represalij ter budne cenzure so literati veljali za moralne avtoritete, omenjene pesnice so bile zato tudi vzor suverene drže neuklonljivih državljank in domoljubk.

Poljske avtorice po letu 1989

Po letu 1989, ko se je z demokratičnimi volitvami v vzhodni Evropi preoblikoval družbeni sistem, je dobila novo vlogo tudi literatura. S to spremembo je gotovo povezan tudi nov razcvet ustvarjanja književnic na Poljskem. Osvoboditev od ideoloških spon, mdr. predvsem urada za cenzuro, je odstranila zunanje ovire in notranje predsodke za polno izražanje prvinske narave žensk, njihovih družbenih, psiholoških in telesnih izkušenj. Ob navezavah na domačo tradicijo iz prve polovice 20. stoletja in ob sprejemanju zahodnih miselnih tokov, zlasti feminizma, je nastopila revolucija v obravnavanih temah in poetiki mlade literature. Nova ustvarjalna energija se je ob rušenju tabujev in stereotipov ustvarjalno sproščala v vseh literarnih žanrih, s percepcijo novodobnega subjekta je zaznamovala fikcijski in dokumentarni diskurz, spominsko, potopisno prozo in lirski izraz. Nova pisava v prozi, poeziji in dramatiki z novo občutljivostjo in pozornostjo izpoveduje novo družbeno, psihološko in čutno izkušnjo, ki je presegla najtrajnejše stereotipe in uveljavila žensko razumevanje telesa in duše kot dopolnjujoči se celoti. Tako razumevanje je osvetlilo vlogo ženske v družbi v novi luči.

V zadnjih 25 letih so dela poljskih književnic starejše, srednje in mlajše generacije z  raznolikostjo tem, od feminizma prek nomadizma in raznolikih »drugačnosti« navzoča v slovenskem kulturnem prostoru. Glede na prevodno dinamiko je mogoče reči, da lahko slovensko bralsko občinstvo vse bolj sistematično sledi ustvarjanju poljskih avtoric.

Na prvem mestu je vodilna sodobna pisateljica Olga Tokarczuk s prevodi sedmih knjig, ki omogočajo dober vpogled v njen ustvarjalni razvoj od prvega romana Pravek in drugi časi (Prawiek i inne czasy, 1996), prek Jakobovih bukev (Księgi Jakubowe, 2014), do Bizarnih zgodb (Opowiadania bizarne, 2018). Njeni romani z razpoznavno individualno pripovedno tehniko fragmentarnega komponiranja raznorodno predstavljene resničnosti ustvarjajo velike podobe o človekovi ujetosti v nepregledne dimenzije časa in prostora, dnevnih opravkov in njihovih odmevov v sanjskih podobah. Tako so specifične poljske realije kot znaki in simboli del širšega konteksta evropske civilizacijske stvarnosti.

Sledita ji Magdalena Tulli s tremi pripovedno inovativnimi romani, ki tematizirajo izmuzljivo esenco stvarnosti (V rdečem/W czerwieni, 1998, Motnja/Skaza, 2006, Italijanski salonarji/Włoskie szpilki, 2011) in Joanna Bator z antropološko usmerjenim pogledom na podedovano usodo ženske v dolnješlezijskem rudarskem revirju (Peščena gora/Piaskowa Góra, 2009, Temno, skoraj noč/Ciemno, prawie noc, 2012). Med mlajšo generacijo najdemo že dobro uveljavljene avtorice z odmevnimi prvenci – Doroto Masłowsko (Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo/Wojna polsko-ruska pod flagą biało-czerwoną, 2002), Ewo Schilling (Tepček/Głupiec, 2005) in Bronko Nowicko (Nahraniti kamen/Nakarmić kamień, 2015). V poeziji prvo mesto in najdaljša navzočnost pripadata najbolj prevajani in popularni Wisławi Szymborski.

Celovitejšo podobo reprezentančne poezije poljskih pesnic dajejo tudi antologije poljske poezije, npr. antologija poljske ljubezenske poezije Prošnja za srečne otoke, ki jo je 1999 pripravila Rozka Štefan, in antologija Katarine Šalamun-Biedrzycke Dotik duha (2009).

Predstavitev slovenskega prevajanja del poljskih književnic zadnjega četrt stoletja z izborom in dinamiko kaže na pomembno vlogo njihovih del in trajno zanimanje za poljsko književnost v slovenskem kulturnem prostoru. Kaže pa tudi na to, da se vse generacije poljskih avtoric odslikavajo v različnih generacijah slovenskih prevajalcev.

Besedilo: Nikolaj Jež

Fotografije:

• Eliza Orzeszkowa, Zofia Nałkowska, Maria Pawlikowska-Jasnorzewska, Maria Dąbrowska, Ida Fink, Wisława Szymborska, Hanna Krall, Magdalena Tulli, Agata Tuszyńska, Olga Tokarczuk, Joanna Bator, Justyna Bargielska, Dorota Masłowska: Wikimedijina zbirka
• Bronka Nowicka: avtoričin osebni arhiv
• Anna Świrszczyńska, Marzanna Bogumiła Kielar, antologiji poljske poezije Prošnja za srečne otoke in Dotik duha: naslovnice knjig
• Bronka Nowicka, gostja na podelitvi nagrad na 11. Prevajalskem natečaju prevodov iz češčine, poljščine in slovaščine, Hostel Celica, Ljubljana, 2017: arhiv Katedre za polonistiko FF UL
• Joanna Bator, literarni večer ob izidu prevoda romana Peščena gora, Hostel Celica, Ljubljana, 2017: arhiv Katedre za polonistiko FF UL
• Olga Tokarczuk s študenti in profesorji Katedre za polonistiko po pogovoru z avtorico v okviru predfestivalskega dogodka knjižnega festivala Mesto knjige, Nova Gorica, 2019: arhiv Katedre za polonistiko FF UL

Razstavo je pripravila Katedra za polonistiko Oddelka za slavistiko FF UL v sodelovanju s Slovansko knjižnico, Veleposlaništvom Republike Poljske v Ljubljani in sejmom akademske knjige Liber.ac.

Razstava je na ogled od 19. 5. do 30. 6. 2021 v avli Slovanske knjižnice (Mestna knjižnica Ljubljana, Einspielerjeva 1).